PREDSTAVITEV PESNIŠKE ZBIRKE
"SEM TAK KOT SEM"
ZLATKA SMREKARJA V KOBARIDU

13. avgusta 2011
Polno ljudi se je spomnilo na Zlatka in si želelo, da smo skupaj ob predstavitvi njegove pesniške zbirke. Bilo je drugače kot na običajnih predstavitvah knjig. Minilo je sedem mesecev od njegovega pogreba. Nismo se zmogli ne zares veseliti, ne zares žalovati. Bolj smo se spominjali njega in njegovih pesmi, bil je neke vrste zaključen dogodek celjenja in sestavljanja njegove osebnosti, njegovih misli, čustev (in naših!) v en krog, ki se je smrtjo zaključil, tako kot so se sanje v oblakih nad beneško pokrajino (na hrbtni strani knjige) zlile vanj.

Miha Obit
je o Zlatku povedal: »V veliko čast si štejem, da si vzamem besedo na začetku predstavitve Zlatkove knjige. Ko sem dobil v roke knjigo, sem takoj pomislil na besede italijanskega pesnika Ungarettija, ki je pravil, da je celo pesniško delo enega avtorja, od prvega do zadnjega verza njegova avtobiografija.

V tej zbirki najdemo Zlatkove misli, Zlatkovo življenje, cel njegov svet  pa še nekaj več. Poznam res malo ljudi, ki v naših krajih, na našem območju »PoBeRe«, so znali in znajo združevati druge ljudi, ljudi, ki imajo različne izkušnje, vidike, starosti. Zlatko je bil (je) eden od tistih redkih, ki so znali to narediti, imel je tisto življenjsko in pesniško moč, ki jo imajo samo radodarne in polne življenja ljudi.«


Hvaležna sem  ljubezni, s katero mi je - ob pomoči mnogih, ki ste v soboto prišli na predstavitev njegove knjige - uspelo uresničiti Zlatkovo željo po pesniški zbirki.















Že kot otrok se je Zlatko zavedal, da je in bo pesnik in da bo lahko mirno odšel le, ko bo za njim na papirju ostal spomin. Hvala. Tudi v njegovem imenu, čeprav se to morda sliši čudno. Samo skupaj smo mu lahko izpolnili to željo, ne jaz ne nihče drug, sam, bi tega ne zmogel. Ob tem pa se globoko zavedam, da sem in da smo to napravili tudi zase. Globoko podporo pri tem sem imela v Zlatkovih starših, v nekaterih članih društva PoBeRe, še posebej v Ani Balantič za energetsko in čustveno podporo na samem začetku in premišljenem oblikovanju fotografij na platnicah, Lenki Hrast za lepe ilustracije in Marini Cernetig za prevode in njihovo lekturo. Vsem članom društva PoBeRe sem seveda hvaležna, da smo izdajo Zlatkove pesniške zbirke uvrstili v program za letošnje leto in da so mi pri tem delu dali popolnoma proste roke. Čutim, da je tudi zato knjiga lahko malo bolj Zlatkova, čeprav se v njej kaže tudi moj okus.
















Velika večina pesmi je bila še v rokopisu, mislim na njegove zgodnejše, iz osnovne in srednje šole, v šolskih zvezkih, blokih, tudi na pisemskih ovojnicah in zavitkih cigaret Filter 57… Da so prišle v moje roke se lahko zahvalim Zlatkovim staršem, še prej pa tudi njegovi družini, ki jim je to njegovo pisno zapuščino prepustila in ki sta  jo potem Zlatkova mama in sestra dva tedna od jutra do večera vestno in skrbno razporejali, uredili in mi dovolili vpogled vanjo.

V knjigo sem vključila vse, za selekcijo oziroma za izbor se nisem odločila iz naslednjih razlogov: Prvič, želela sem, da se ohrani čim več Zlatkovih misli in drugič, ker se ne čutim kot nekdo, ki bi vedel, kaj je boljše in kaj slabše. Vse njegove pesmi sem razvrstila v cikle, jim določila vrstni red, kar sploh ni bilo težko, saj sem večinoma samo sledila idejam, ki so se mi sproti porajale in ki sem jih v srcu prepoznala kot dobre. V knjigi Sem tak kot sem so pesmi iz osnovne šole, iz srednješolskega obdobja, nekaj jih je iz leta oz. bližine leta 1997, namenjene so ženi Slavici, potem pa sledijo pesmi od leta 2008 naprej. Več o pesmih je napisano v spremnih besedah na koncu knjige. To soboto so govorile same zase. Morda tudi izbrane niso bile po naključju. Vsaj nekatere ne, če ne vse. Francesco Tomada in Vojko Rutar sta za branje namreč izbrala ISTO Zlatkovo pesem, ne da bi zavestno vedela en za drugega, prvič je bila prebrana v italijanščini, takoj za njo v slovenščini. Francesco je od vseh prevedenih pesmi, glede na program, izbral LE eno in Vojko od približno devetdesetih tri. Naključje?


11.05.09

To kar je
v nas
je v nas.
In je veliko
več vredno
kot svet,
ki se vrti
okoli nas.
Lahko se
vrtijo
svet
zemlja
in luna…
To kar je
v nas
nas lahko
zavrti.
Vrtimo se
počasi!
Uživajmo
vrtnice
časa…
To mora biti v nas.



Zahvaljujem se Tomažu Flajsu, ki je na nek način potrdil avtorstvo nekaterih Zlatkovih pesmi oz. pregledal ali se morda v Zlatkovih zapiskih nahaja tudi kakšna njegova. V srednji šoli sta namreč skupaj pesniško ustvarjala. Zahvaljujem se mu tudi za to, da smo v knjigi lahko objavili njegovo slovo od Zlatka, enako se zahvaljujem Aldu Clodigu, Mihi Obitu in vsem, ki ste mu darovali pesem, to naše slovo je objavljeno na koncu knjige.
















Želela sem, da je knjiga več kot pesniška zbirka, da je zahvala in tudi spomin nanj, zato sem vanjo priložila še fotografije. Tako je spomin nanj bolj živ. Heleni Stres, Zlatkovi mentorici in sošolcu Davidu Bizjaku iz gimnazijskega  gledališkega krožka iz Tolmina se zahvaljujem za koristne informacije o tem, kje morda najti kakšno fotografijo iz tistega časa. Res sem jo  našla. V Zborniku delovanja MKUD Ciril Kosmač v Arhivu tolminske gimnazije. Zahvaljujem se psihologinji Barbari Gruntar in ravnatelju Bojanu Tuti za prijaznost in pozornost ob tem ter Mileni Manfreda iz tajništva, da mi je fotografijo za nekaj ur zaupala v roke, da sem jo lahko nesla k fotografu, ki jo je potem kakovostno preslikal. Hvala Foto Červu. Rada bi se zahvalila vsem avtorjem fotografij, v prilogi sta to poleg mene še Ivica Leban in Vladimir Kržišnik. Dariu Mariu Simazu pa se posebej zahvaljujem za fotografijo, ki je na hrbtni strani knjige. Na njej so oblaki nad Benečijo. Za to fotografijo sem se odločila zato, ker je Zlatko imel rad beneško pokrajino, ki jo je gledal s svojega doma. Na naslovnici je fotografija, ki sem jo lani posnela v Topolovem. Na njej je Zlatko s ptico v rokah. Najprej je mislil, da je na tleh našel sokoljega mladička. Tako rad je čutil bližino »drugega« življenja! Tako zelo je bil ganjen in srečen. Imenoval ga je G. V nekem obdobju me je strašno rad tako klical, spominjala sem ga na George Sand. Malce neugodno sem se počutila ob takšni časti in ga prosila, naj me raje kliče kar Marjetka. V Topolovem mi je potem dejal: »No, če ti nočeš biti G, bo pa ta ptiček.« Naslednji dan se je izkazalo, da to ni sokolji mladič, ampak odrasel hudournik. In ker je bil hudournik, je tedaj, julija, imel le še nekaj dni časa, da se pridruži svoji jati, ki se je odpravljala v Afriko. Če bi zamudil njen odhod, bi umrl. Zato ga je Zlatko na vrhu Kolovrata z vso močjo vrgel v zrak, hudournik je nad njim zaokrožil in poletel naravnost proti Topolovem. Tako se je zanj prigoda z nama z Zlatkom srečno končala.

Rada bi se zahvalila Adoksiji Špacapan iz Grafike Art v Volčah, kjer so natisnili knjigo. Z njo mi je bilo v veselje sodelovati, bili sva si v navdih in dobro usklajeni pri oblikovanju knjige. Prišli sva do prave barve platnic, črk, Adoksija je zelo posrečeno predlagala poravnavo vrstic z obeh robov in od spodaj navzgor. Ob tem je dejala: »Da bo malo drugače kot ponavadi« in se zasmejala. Razveselila sem se in ji pokimala. Spomnila sem se na Zlatka. Tudi on je želel, da bi bili njegovi nastopi vedno vsaj malce drugačni.

Hvaležna sem, še enkrat, Mihi Obitu za vso skrb v komunikaciji med menoj in nastopajočimi iz Italije, za povezovanje programa na predstavitvi in seveda za  prevode v knjigi. Veliko ljudi je bilo udeleženih pri Zlatkovi pesniški zbirki. Res, da sem bila jaz tista, ki sem se ji najbolj zavezala, prevzela odgovornost zanjo, ampak brez vseh, ki so prispevali, enostavno ne bi šlo. Zato se v imenu društva PoBeRe, osebno in v imenu vseh, ki jim Zlatkova knjiga še posebej veliko pomeni, zahvaljujem.
















Zahvaljujem se vsem podjetjem, društvom, združenjem in posameznikom  za donacijo: 

Zlatkovim sodelavcem iz CGA Tehnologies Spa iz Čedada, Baru Gotar, Casinoju Aurora, Gostilni Breza iz Kobarida, Hiši Franko iz Starega Sela, Kolesarskemu klubu Soča iz Kobarida, KS Livek, Mehaniki Dejan Mašera in Turističnemu naselju Nebesa iz Livka, Mlekarni Planika Kobarid, Občini Kobarid,  Združenju don Eugenio Blanchini iz Čedada, Zdrženju ekoloških kmetov Severne Primorske, Zlatkovim staršem in sestri z družino, Vladimirju Valentinčiču in Moniki Lazar iz Kobarida ter Ani Balantič iz Idrije.

Hvala Margheriti Trusgnach, Aldu Clodigu, Marini Cernetig ter Sari Mezzaliri Moudon in Sandru Carti za to, da so knjige v Benečiji prišle do ljudi, ki so jim bile namenjene.

Zahvaljujem se Zdravku Duši za njegovo spremno besedo, ki je tudi zanimiv in zelo živ opis Zlatkove osebnosti: »… Zlatko je bil človek s poslanstvom. Postal je premično središče, neke vrste živčna krogla, ki se je gibala po okolici in iskala sogovornike, s strastnimi izbruhi spodbujala, provocirala in povezovala. Kar naenkrat, se je Livek začel kazati kot vas, kamor se bo splačalo iti na kulturne prireditve in kar naenkrat so se povezale tri doline z dveh strani meje…«. Zahvaljujem se Milanu Vincetiču za misli o Zlatkovi poeziji, objavljene pred mnogimi leti tudi v reviji Mentor ter predvsem Zlatkovi profesorici iz srednje šole Francki Šiljar - Rot za spremno besedo v knjigi in za to, da je bila v soboto z nami. O knjigi in Zlatku je med drugim povedala


»Lepa, žalostna, iskrena knjiga. Knjiga o imeti rad. Že slika na naslovnici prikliče spomin na svetlega, dobrega in pogumnega Zlatka: s širokim nasmehom na obrazu v zgaranih rokah nežno drži drobno ptičko… Njegova usoda je bila biti pesnik. Pesniški dar mu je bil dan. Bil bi pesnik, četudi bi študiral knjižničarstvo ali režijo. Zlatko je bil moj učenec na gimnaziji. Rada sem ga imela. Razumela sva se. Nisva se pozabila. Poklical me je na literarni večer v Brezi pred dvema letoma. Njegova smrt se mi zdi krivična… Vse vloge je živel strastno. Tudi ljubil je strastno. Ne spomnim se lepše ljubezenske pesmi, kot je njegova


Taka kot vrtnica si

Taka kot vrtnica si.
Bohotiš se
in me izpolnjuješ.
Tako v brstečem
maju,
turobnih, sivih
dneh
kot v beli, zasanjani
zimi.
Taka kot vrtnica si.
Iz trenutka
v trenutek
lepša,
polna življenja,
popolnejša.
Veselim se pogleda
nate
in drhtim ob vsakem
tojem dotiku.
Taka kot vrtnica si.
Izpolnjuješ me
in mi daješ veselje
zaužiti vsak dan,
ki je pred nama.
Taka kot vrtnica si.


Zahvaljujem se mnogim Livčanom, Lenki Hrast, Ireni in Matjažu Stergar in vsem Zlatkovim (staršem, sestri z družino, ženi in otrokom ter vsem ostalim, ki so  kakorkoli prispevali k sobotni predstavitvi (in sledečim) Zlatkove knjige in pogostitvi  ter seveda vsem nastopajočim. Meti Stergar, ki mu je morda izpolnila njegovo veliko željo, o kateri mi je govoril, da bi se naučil igranja na saksofon… Meto sem  na Fronti MKUD Kobarid samo nekaj dni nazaj hudo presenečena opazila na odru s saksofonom v rokah  in prav zato sem jo prosila ali bi lahko zaigrala tudi na predstavitvi Zlatkove pesniške zbirke. Dva dni pred tem sem tako zelo živo sanjala Zlatka, da igra saksofon med ljudmi… Pomislila sem, kako bodo šele presenečeni, ko ga bodo videli živega na predstavitvi njegove knjige… Niso bili presenečeni. Bile so sanje ali pa vendarle - sanje. Hvaležna sem Meti za njeno gesto in seveda tudi za branje dveh njegovih pesmi iz osnovnošolskega obdobja.
















Hvala Ini Stergar, ki je z veseljem sprejela ta izziv, Vojku Rutarju, Francescu Tomadi za branje Zlatkovih pesmi, Marini Cernetig, da je prebrala poslovilno pesem Tebe, Zlatko Andreine Trusgnach, Francu Qualizzi za glasbo in Sandru Carti za njegovo čustveno zavzetost, glasbo in tehnično pomoč,  Anji Medved za prisotnost in premierno prikazan kratek video film na zvočni posnetek Zlatkovega branja pesmi z glasbo Marca Mosutta. Anja je intuitivno izbrala vodo, slap, Zlatku zelo ljub slap in morda spet ni bilo naključje, da se je odločila prav zanj in da se je odločila za istočasno zlivanje vode v obe smeri, prehajanje od tam v tukaj od tukaj v tam… iz tedaj in potem v zdaj in iz zdaj v tedaj in potem




















Med padanjem slapa smo slišali Zlatkov glas: Če sem bil v prejšnjem življenju Bilka rodovitnega travnika, sem danes izžeta oaza nečesa. In ko se ponovno Rodim? Vojko je po ogledu filma prebral že doma izbrano pesem, ki v sebi nosi verze: Kadar tok reke teče v nasprotno stran od  sinjine radostiČlovek, ki bi rad spremenil tok reke, ji pustil isti lesk in sijaj…

















Ostajajo vprašanja. Vojko je ne da bi vedel za Anjin film izbral tudi Zlatkovo pesem, v kateri so verzi: Želiš si vprašanj. Niso potrebna. Odgovori so že napisani. V nas samih. Od nekdaj, za vekomaj. Kdor plava s slapom življenja, to lahko razume…Nekoč - morda - jih bomo našli - odgovore.


















Hvala Zlatkovemu očetu Andreju za prijazne besede na koncu in vsem, ki ste prišli! 


Marjeta Manfreda Vakar

Foto: Vladimir Kržišnik





Še nekaj zapisov o predstavitvi pesniške zbirke Zlatka Smrekarja najdete v naslednjih povezavah:

http://modrasrebrina.blogspot.com    Ana Balantič

http://www.novimatajur.it    Miha Obit (prvi prispevek)

http://www.novimatajur.it    Miha Obit (drugi prispevek)

2011ZlatkovaZbirka0008
2011ZlatkovaZbirka0006
2011ZlatkovaZbirka0017