Zlatku v spomin
zagledaš svetlobo
mraz ti je
tako majhen si
razjočeš se
začutiš toploto
se umiriš
roka te boža
ves blažen zaspiš
dvigujejo te v nebo
obzorja
misli širijo
vendar hočeš nekaj več
dejanja svoja
iz rok jim vzet
odločiš se
korak naprej
začutiš sanje
ni jih - meja
si odločen
zdaj si ti
ni je sence
ni skrbi
zdaj deliš
ne več zbiraš
smeješ se
ne poziraš
in razdajaš ves svoj čar
nekdo ni več
nihče ni manj
vse lepo
že preveč
svetlobe znova je preveč
mraz ti švigne skoz kosti
razjočeš se
zdaj velik si
tega nisi hotel
ni hotel nihče
le misli zdaj naše
naj grejejo te
dokler se na mavrici
združimo ne
bdg
zagledaš svetlobo
mraz ti je
tako majhen si
razjočeš se
začutiš toploto
se umiriš
roka te boža
ves blažen zaspiš
dvigujejo te v nebo
obzorja
misli širijo
vendar hočeš nekaj več
dejanja svoja
iz rok jim vzet
odločiš se
korak naprej
začutiš sanje
ni jih - meja
si odločen
zdaj si ti
ni je sence
ni skrbi
zdaj deliš
ne več zbiraš
smeješ se
ne poziraš
in razdajaš ves svoj čar
nekdo ni več
nihče ni manj
vse lepo
že preveč
svetlobe znova je preveč
mraz ti švigne skoz kosti
razjočeš se
zdaj velik si
tega nisi hotel
ni hotel nihče
le misli zdaj naše
naj grejejo te
dokler se na mavrici
združimo ne
bdg
Dragi Zlatko,
nekaj minut zatem, ko sem izvedel žalostno novico, so v mojem delovnem kabinetu zaškripala vrata. Moja prva misel je bila, da si se mi oglasil z druge strani. Ne spomnim se, če sva se kdaj pogovarjala o tem, a verjetno je sedaj že zadnji čas, da ti povem, da verjamem v življenje po smrti. No, jaz verjamem, ti pa sedaj zagotovo veš, kako je s temi stvarmi. Vendar pa se mi ta trenutek bolj kot to, ali življenje po smrti obstaja ali ne, zdi pomembno, da te bom pogrešal. In vem, da te bodo pogrešali tudi mnogi drugi. Vsak na svoj način in vsak s svojim delčkom tebe v sebi.
Vest, da si prestopil veliki prag, je v meni odsunila loputo, izza katere se je vsul plaz spominov. Bil sem presenečen nad občutkom bližine s tabo, ki se je ob tem porajal v meni. Čeprav sva stike po dolgem času obnovila šele pred par leti, se mi zdi, kot da teh 20 let časovne razdalje, ki sva jo prehodila vsak po svoje, sploh ne bi bilo. Že ob najinem prvem ponovnem srečanju sem namreč lahko prepoznal tudi tistega Zlatka iz gimnazijskih let. In tudi zgodovina se nama je ponovila. Po nekem čudnem naključju sva približno ob istem času oba spet začela pisati pesmi. Ko sem bral, kar si napisal, sem lahko začutil, da je v tebi spet zagorel tisti ogenj, samo tvoj, ki žari v neizrekljivi barvi tebe, ki bo ostala v meni kot neizbrisen spomin tudi takrat, ko bom, če Bog da da bom to doživel, začel pozabljati, kje sem pustil ključe od kleti ali kam neki za vraga sem dal svoje umetne zobe.
Bil si spet tisti navdušeni Zlatko, ki se je v svoji organizatorski vnemi loteval podvigov pesniških nastopov in ustanavljanja društva. Ob tem sem se, še vedno s kančkom slabe vesti, spomnil, kako si se takrat, sedaj mogoče že lahko rečem pred davnimi leti, po pravici pritoževal nad mojo lenobno nonšalantnostjo. Tista najina gimnazijska pesniška turneja po Primorski je bila namreč predvsem sad tvojega dela in navdušenja. To je že treba reči, čeprav te kar slišim, kako se zmrduješ in govoriš: „Ma dej, dej, dej, ki govoriš. Nima veze, dej.“
Vedno sem občudoval tvojo sposobnost prostodušnega komuniciranja z vsemi in vsakomer. Verjamem, da ne bi bil kaj dosti drugačen, tudi če bi se znašel na avdienci pri papežu. Ne bi bil prav zelo začuden, če bi tudi njega s svojo živahno nesposrednostjo uspel ogreti za idejo literarnega večera. To si bil pač ti in pika. Ob tem, ko sem te doživljal kot prostodušnega, si bil vedno tudi spoštljiv. V tebi sem ob razposajenem veselju zaznaval tudi neko žalobnost, ki pa je ni bilo mogoče opaziti na prvo žogo. In prav takšne se mi zdijo tvoje pesmi, ki so ponovno začele nastajati: igrivo žalobne in žalobno igrive. Na podoben način sem ob tvojem razposajenem smehu, če sem te pozorno pogledal, lahko videl dobroto, ki je pršela iz tvojih svetlih, iskrivih oči. Verjetno je to tista skrivna kombinacija, s katero si bil sposoben odpreti toliko vrat, na katera si potrkal.
Težko mi gredo z jezika besede slovesa, Zlatko. Čeprav sem te dni z mislimi pogosto pri tebi, bom, tako kot drugi, potreboval nekaj časa, da bom tudi zares dojel, da si se nepreklicno poslovil od vseh, ki te imamo radi in te bomo pogrešali. Ne glede na to, kakšen je odgovor na vprašanje življenja po smrti, je bila tvoja mnogo prezgodnja. Besede mi odrekajo poslušnost in bolj kot hlastam za njimi, da bi izrazil svoje čutenje, bolj se mi izmikajo. Tudi smrt je le beseda za nekaj, kar se nenehno izmika naši majhni, omejeni sposobnosti dojemanja. Zdi se mi, da šele sedaj malo bolj razumem, v čem je smisel tiste minute molka.
Zbogom, tovariš stari in dragi prijatelj. Kjerkoli si, želim ti srečno pot. Naj te spremlja vse dobro, kar si doživel in hvaležnost za vse, kar si dal.
nekaj minut zatem, ko sem izvedel žalostno novico, so v mojem delovnem kabinetu zaškripala vrata. Moja prva misel je bila, da si se mi oglasil z druge strani. Ne spomnim se, če sva se kdaj pogovarjala o tem, a verjetno je sedaj že zadnji čas, da ti povem, da verjamem v življenje po smrti. No, jaz verjamem, ti pa sedaj zagotovo veš, kako je s temi stvarmi. Vendar pa se mi ta trenutek bolj kot to, ali življenje po smrti obstaja ali ne, zdi pomembno, da te bom pogrešal. In vem, da te bodo pogrešali tudi mnogi drugi. Vsak na svoj način in vsak s svojim delčkom tebe v sebi.
Vest, da si prestopil veliki prag, je v meni odsunila loputo, izza katere se je vsul plaz spominov. Bil sem presenečen nad občutkom bližine s tabo, ki se je ob tem porajal v meni. Čeprav sva stike po dolgem času obnovila šele pred par leti, se mi zdi, kot da teh 20 let časovne razdalje, ki sva jo prehodila vsak po svoje, sploh ne bi bilo. Že ob najinem prvem ponovnem srečanju sem namreč lahko prepoznal tudi tistega Zlatka iz gimnazijskih let. In tudi zgodovina se nama je ponovila. Po nekem čudnem naključju sva približno ob istem času oba spet začela pisati pesmi. Ko sem bral, kar si napisal, sem lahko začutil, da je v tebi spet zagorel tisti ogenj, samo tvoj, ki žari v neizrekljivi barvi tebe, ki bo ostala v meni kot neizbrisen spomin tudi takrat, ko bom, če Bog da da bom to doživel, začel pozabljati, kje sem pustil ključe od kleti ali kam neki za vraga sem dal svoje umetne zobe.
Bil si spet tisti navdušeni Zlatko, ki se je v svoji organizatorski vnemi loteval podvigov pesniških nastopov in ustanavljanja društva. Ob tem sem se, še vedno s kančkom slabe vesti, spomnil, kako si se takrat, sedaj mogoče že lahko rečem pred davnimi leti, po pravici pritoževal nad mojo lenobno nonšalantnostjo. Tista najina gimnazijska pesniška turneja po Primorski je bila namreč predvsem sad tvojega dela in navdušenja. To je že treba reči, čeprav te kar slišim, kako se zmrduješ in govoriš: „Ma dej, dej, dej, ki govoriš. Nima veze, dej.“
Vedno sem občudoval tvojo sposobnost prostodušnega komuniciranja z vsemi in vsakomer. Verjamem, da ne bi bil kaj dosti drugačen, tudi če bi se znašel na avdienci pri papežu. Ne bi bil prav zelo začuden, če bi tudi njega s svojo živahno nesposrednostjo uspel ogreti za idejo literarnega večera. To si bil pač ti in pika. Ob tem, ko sem te doživljal kot prostodušnega, si bil vedno tudi spoštljiv. V tebi sem ob razposajenem veselju zaznaval tudi neko žalobnost, ki pa je ni bilo mogoče opaziti na prvo žogo. In prav takšne se mi zdijo tvoje pesmi, ki so ponovno začele nastajati: igrivo žalobne in žalobno igrive. Na podoben način sem ob tvojem razposajenem smehu, če sem te pozorno pogledal, lahko videl dobroto, ki je pršela iz tvojih svetlih, iskrivih oči. Verjetno je to tista skrivna kombinacija, s katero si bil sposoben odpreti toliko vrat, na katera si potrkal.
Težko mi gredo z jezika besede slovesa, Zlatko. Čeprav sem te dni z mislimi pogosto pri tebi, bom, tako kot drugi, potreboval nekaj časa, da bom tudi zares dojel, da si se nepreklicno poslovil od vseh, ki te imamo radi in te bomo pogrešali. Ne glede na to, kakšen je odgovor na vprašanje življenja po smrti, je bila tvoja mnogo prezgodnja. Besede mi odrekajo poslušnost in bolj kot hlastam za njimi, da bi izrazil svoje čutenje, bolj se mi izmikajo. Tudi smrt je le beseda za nekaj, kar se nenehno izmika naši majhni, omejeni sposobnosti dojemanja. Zdi se mi, da šele sedaj malo bolj razumem, v čem je smisel tiste minute molka.
Zbogom, tovariš stari in dragi prijatelj. Kjerkoli si, želim ti srečno pot. Naj te spremlja vse dobro, kar si doživel in hvaležnost za vse, kar si dal.
|
|
|
|
|
|||||
|
|
|
|
|
SEM TAK KOT SEM
IN NI ME SRAM
DA SEM TAK!
UPAM DA OSTANEM
TAK KOT SEM BIL
IN SEM.
IN NI ME SRAM
DA SEM TAK!
UPAM DA OSTANEM
TAK KOT SEM BIL
IN SEM.
Nikoli več ne bo napisal pesmi, nikoli več je ne bo prebral na njegov svojstven način, s prepletanjem rok in čisto posebnim žarom v očeh.
Sami bomo prebirali njegovo zapuščino besed. Pa jo bomo znali tako kot on?
Bomo čutili tako kot on, kaj je hotel povedati?
Za vedno se je poslovil, vendar ga bo spomin prinašal pogosteje med nas, ga polagal globlje v naša srca.
Na Livku ne bo več sončni zahod božal njegovega pogleda,
le na njegovem grobu bo odmevala večna pesem.
PRETRPINČEN
Jasno
nepokošeno
Nedeljsko jutro
V spovednici
z molitvenikom
v malhi
V glavi
polno prešuštnih
idej
Izobraženega kosca
ŽETEV
Zasvetilo je sonce
in z žarki predrlo
megleno jutro
Dež je napojil
žejne poljane
in veter je božal
njih lase
ki so se poslavljali
od Življenja
Zlatko Smrekar
Sami bomo prebirali njegovo zapuščino besed. Pa jo bomo znali tako kot on?
Bomo čutili tako kot on, kaj je hotel povedati?
Za vedno se je poslovil, vendar ga bo spomin prinašal pogosteje med nas, ga polagal globlje v naša srca.
Na Livku ne bo več sončni zahod božal njegovega pogleda,
le na njegovem grobu bo odmevala večna pesem.
PRETRPINČEN
Jasno
nepokošeno
Nedeljsko jutro
V spovednici
z molitvenikom
v malhi
V glavi
polno prešuštnih
idej
Izobraženega kosca
ŽETEV
Zasvetilo je sonce
in z žarki predrlo
megleno jutro
Dež je napojil
žejne poljane
in veter je božal
njih lase
ki so se poslavljali
od Življenja
Zlatko Smrekar
Ana Balantič ( modrasrebrina.blogspot.com/2011/01/in-memoriam-zlatko-smrekar )
Aldo Klodič
BRANI ME
Donas pa viem,
de niesam sam.
Imam Tebe nimar z mano,
vedno me varješ
in roka tvoja
nimar me brani
od hudega.
Angel Božji, varuh moj,
bodi vedno Ti z menoj,
v težavah, k' so oku nami,
od vsega hudega me brani.
Brani me od hudih ljudi,
od nauošljivost, od nebrižnosti,
brani me od vsieh tistih, ki
naše preteklosti čejo pozabit.
Angel Božji, varuh moj,
bodi vedno Ti z menoj,
v presitost, ki je med nami,
od vsega hudega me brani.
Donas pa viem,
de nisem sam.
Imam tebe nimar z mano,
vedno me varješ brez poprašat,
al sam vriedan ljubezni tvoje.
Angel Božji, varuh moj,
bodi vedno ti z menoj,
vsak dan in noč ostani,
vsega hudega me brani.
Donas pa viem,
de niesam sam.
Imam Tebe nimar z mano,
vedno me varješ
in roka tvoja
nimar me brani
od hudega.
Angel Božji, varuh moj,
bodi vedno Ti z menoj,
v težavah, k' so oku nami,
od vsega hudega me brani.
Brani me od hudih ljudi,
od nauošljivost, od nebrižnosti,
brani me od vsieh tistih, ki
naše preteklosti čejo pozabit.
Angel Božji, varuh moj,
bodi vedno Ti z menoj,
v presitost, ki je med nami,
od vsega hudega me brani.
Donas pa viem,
de nisem sam.
Imam tebe nimar z mano,
vedno me varješ brez poprašat,
al sam vriedan ljubezni tvoje.
Angel Božji, varuh moj,
bodi vedno ti z menoj,
vsak dan in noč ostani,
vsega hudega me brani.
Kekko Bergnach
Tomaž Flajs
Alan Faletič
Foto: Ivica Leban
NAŠE MUZE
ŠE BODO RASTLE ROŽE
PREKRILE OČI, POLETJE ...
DRHTIM.
(SPOMNIM SE GLASBE PRETEKLOSTI)
RAD BI SPET STOPIL K TEBI
SKOZI ŠIPO VLAŽNO OD SOLZA ...
VZNEMIRJEN SEM
CVETJE SE RAZSIPA!
RAD BI SE S SRCEM SPET DOTAKNIL NEBA
ČISTO TIHO
IŠČEM
PROSOJEN KOZAREC SE POLNI
OBRAZ NASTAVLJAM VETRU
IN SANJAM O TEBI, DOLGO ...
SESTAVLJAM
V ODSEVU SONCA SI.
RAD BI ZAČUTIL TVOJO ROKO
KO DRGETAŠ, STOJIŠ,
ME NEMO GLEDAŠ.
ŽELIM SI, TVOJE ROKE
IN IZ NJE POŽEL ZAUPANJE!
RESNICO
ZA VEDNO.
ŠE BODO RASTLE ROŽE
PREKRILE OČI, POLETJE ...
DRHTIM.
(SPOMNIM SE GLASBE PRETEKLOSTI)
RAD BI SPET STOPIL K TEBI
SKOZI ŠIPO VLAŽNO OD SOLZA ...
VZNEMIRJEN SEM
CVETJE SE RAZSIPA!
RAD BI SE S SRCEM SPET DOTAKNIL NEBA
ČISTO TIHO
IŠČEM
PROSOJEN KOZAREC SE POLNI
OBRAZ NASTAVLJAM VETRU
IN SANJAM O TEBI, DOLGO ...
SESTAVLJAM
V ODSEVU SONCA SI.
RAD BI ZAČUTIL TVOJO ROKO
KO DRGETAŠ, STOJIŠ,
ME NEMO GLEDAŠ.
ŽELIM SI, TVOJE ROKE
IN IZ NJE POŽEL ZAUPANJE!
RESNICO
ZA VEDNO.
18.06.09
ob 21.35
BOJIM SE.
DANES SE BOJIM.
VSE BRUHA IZ MENE.
TUDI TI.
TO JE HUDO.
TO JE HUDO.
ČE JE ZAČETEK KONCA
KONEC ZAČETKA.?
SE BOJIM.?
ANDROMEDA.
GREMO NA
JURČKE.
GREMO NA
PIR.
ZGULJENE FRAZE.
AMPAK.
JAZ SE BOJIM.
SAMEGA SEBE.
TEBE.
NJE.
JAZ SE BORIM
S SAMIM SEBOJ
ob 21.35
BOJIM SE.
DANES SE BOJIM.
VSE BRUHA IZ MENE.
TUDI TI.
TO JE HUDO.
TO JE HUDO.
ČE JE ZAČETEK KONCA
KONEC ZAČETKA.?
SE BOJIM.?
ANDROMEDA.
GREMO NA
JURČKE.
GREMO NA
PIR.
ZGULJENE FRAZE.
AMPAK.
JAZ SE BOJIM.
SAMEGA SEBE.
TEBE.
NJE.
JAZ SE BORIM
S SAMIM SEBOJ
Mila Uršič
Zlatku ob slovesu
Kmalu bo pomlad prišla.
Na poljanah Livških Ravn
bodo cvetice ponovno zacvetele.
Na njih ne bo sledi tvojih stopinj,
ne tvojega pogleda
s katerimi bi jih božal,
ne vriskov v pomladni dan,
ko si iskal svoje sanje.
Odpotoval si v kraj,
nam živečim nedoumljiv.
Za sabo puščaš solzna lica,
strta srca in spomine,
ki ostajajo v pesmi skovane,
tvoje pesmi, le redkim prebrane.
Zlatku ob slovesu
Kmalu bo pomlad prišla.
Na poljanah Livških Ravn
bodo cvetice ponovno zacvetele.
Na njih ne bo sledi tvojih stopinj,
ne tvojega pogleda
s katerimi bi jih božal,
ne vriskov v pomladni dan,
ko si iskal svoje sanje.
Odpotoval si v kraj,
nam živečim nedoumljiv.
Za sabo puščaš solzna lica,
strta srca in spomine,
ki ostajajo v pesmi skovane,
tvoje pesmi, le redkim prebrane.
Na dan spominskega dne, pred pogrebom, 12. 1. 2010 na Livku in na dan pogreba 13. 1. 2011 v Kobaridu
|
Mila Uršič
Darko Rutar
Dragi Zlatko,
Kmalu bo dve leti, odkar sva za mizo v Cinci Marinci sklenila najino kulturno zavezništvo. V obeh je gorela ljubezen do glasbe, poezije, oba sva čutila pomanjkanje tega v Kobaridu, vsaj glasbe in literarnih dogodkov po najinem okusu, navdihovala naju je tudi ista številka, ki je spremljala tako tebe kot mene in potem naju oba - 33, zgodila se je spet konjunkcija Lune in Severnega Luninega vozla v 10. hiši, se zaiskrilo - in dve leti zatem nas je 30 ljudi iz Posočja in Benečije kulturno in prijateljsko povezanih v KD PoBeRe, z mnogimi glasbeno literarnimi branji, video projekcijami za seboj. Govoril si: »Toliko ljudi doma nekaj ustvarja, nekaj dela, v samoti, pa si ne upa ven, se izpostavit, nima ta prave vzpodbude za to. Dajmo nekaj skupaj napravit!« In smo. Najprej ti in jaz in potem midva skupaj s prijatelji in sorodnimi glasbenimi in pesniškimi dušami. »Brez tebe bi tega ne počel«, si mi vedno govoril. »Tudi jaz bi brez tebe tega ne počela«, sem ti iskreno odgovarjala. Preprosto rada sva bila skupaj in uživala v najinih skupnih interesih. Polnila sva se z energijo, bila sva si navdih za ustvarjanje, za srečevanje, kulturno povezovanje in sodelovanje z mnogimi, ki so mi danes prijatelji, prijateljice in zaradi katerih bom nadaljevala z najinimi, zdaj našimi sanjami. Bil si poln idej, nikoli se nisi želel ponavljati, vedno si želel naprej. Tudi tvoje risbe so ena sama linija, ki se oblasto ali oglato giblje naprej in samo naprej, se nikoli ne zaustavlja, pomudi pri podrobnostih ali vrača, podobno kot se tudi ti, spričo mnogih obveznostih, ki si se jih zadal, nisi zmogel zaustavit, pogledat globlje vase in se umirit. Razen pri nečem: nikoli še nisem naletela na pesnika, ki bi se s takšnim žarom in pozornostjo posvečal ločilom in malim in velikim začetnicam in čeprav si to počel na povsem samosvoj in samovoljen način, sem v tebi vedno čutila gotovost v vsako piko ali vejico, dodano ali izpuščeno. Ko sem bila nazadnje pri tebi, si mi pokazal do tedaj samo tvojo skrivnost: več kot deset okroglih in kvadratastih kovinskih plošč, okrašenih z barvami in tvojimi pesmimi. Na eni strani pesem iz gimnazijskih let, na drugi iz sedanjega obdobja. Dejal si: »Bo pa to moja knjiga.« Dragi Zlatko, je. Bo pa še kakšna. Obljubim. Ostal si v meni. Upam, da ne zgolj kot spomin, upam, da si kje in se nekoč srečava, ko bo prišel tudi moj čas. Preveč nevzdržno mi je sprejeti možnost dokončnosti izgube tebe, s katerim sva si bila blizu, se imela rada in si bila v oporo. »Naj, naj«, mi je tako pogosto zaigral tvoj sms, ob desetih zvečer ali treh ponoči. Nikoli več. Pogrešam te, ježek.
Tvoja G, kepca…
Marjeta
Kmalu bo dve leti, odkar sva za mizo v Cinci Marinci sklenila najino kulturno zavezništvo. V obeh je gorela ljubezen do glasbe, poezije, oba sva čutila pomanjkanje tega v Kobaridu, vsaj glasbe in literarnih dogodkov po najinem okusu, navdihovala naju je tudi ista številka, ki je spremljala tako tebe kot mene in potem naju oba - 33, zgodila se je spet konjunkcija Lune in Severnega Luninega vozla v 10. hiši, se zaiskrilo - in dve leti zatem nas je 30 ljudi iz Posočja in Benečije kulturno in prijateljsko povezanih v KD PoBeRe, z mnogimi glasbeno literarnimi branji, video projekcijami za seboj. Govoril si: »Toliko ljudi doma nekaj ustvarja, nekaj dela, v samoti, pa si ne upa ven, se izpostavit, nima ta prave vzpodbude za to. Dajmo nekaj skupaj napravit!« In smo. Najprej ti in jaz in potem midva skupaj s prijatelji in sorodnimi glasbenimi in pesniškimi dušami. »Brez tebe bi tega ne počel«, si mi vedno govoril. »Tudi jaz bi brez tebe tega ne počela«, sem ti iskreno odgovarjala. Preprosto rada sva bila skupaj in uživala v najinih skupnih interesih. Polnila sva se z energijo, bila sva si navdih za ustvarjanje, za srečevanje, kulturno povezovanje in sodelovanje z mnogimi, ki so mi danes prijatelji, prijateljice in zaradi katerih bom nadaljevala z najinimi, zdaj našimi sanjami. Bil si poln idej, nikoli se nisi želel ponavljati, vedno si želel naprej. Tudi tvoje risbe so ena sama linija, ki se oblasto ali oglato giblje naprej in samo naprej, se nikoli ne zaustavlja, pomudi pri podrobnostih ali vrača, podobno kot se tudi ti, spričo mnogih obveznostih, ki si se jih zadal, nisi zmogel zaustavit, pogledat globlje vase in se umirit. Razen pri nečem: nikoli še nisem naletela na pesnika, ki bi se s takšnim žarom in pozornostjo posvečal ločilom in malim in velikim začetnicam in čeprav si to počel na povsem samosvoj in samovoljen način, sem v tebi vedno čutila gotovost v vsako piko ali vejico, dodano ali izpuščeno. Ko sem bila nazadnje pri tebi, si mi pokazal do tedaj samo tvojo skrivnost: več kot deset okroglih in kvadratastih kovinskih plošč, okrašenih z barvami in tvojimi pesmimi. Na eni strani pesem iz gimnazijskih let, na drugi iz sedanjega obdobja. Dejal si: »Bo pa to moja knjiga.« Dragi Zlatko, je. Bo pa še kakšna. Obljubim. Ostal si v meni. Upam, da ne zgolj kot spomin, upam, da si kje in se nekoč srečava, ko bo prišel tudi moj čas. Preveč nevzdržno mi je sprejeti možnost dokončnosti izgube tebe, s katerim sva si bila blizu, se imela rada in si bila v oporo. »Naj, naj«, mi je tako pogosto zaigral tvoj sms, ob desetih zvečer ali treh ponoči. Nikoli več. Pogrešam te, ježek.
Tvoja G, kepca…
Marjeta
Zlatku, 14.06.2009
V TVOJIH ROKAH
(San Mauro)
Mir je zavel čez pokrajino.
V tvojih rokah sem,
edinih rokah,
ki jih hočem čutit na sebi.
V tvojih rokah.
Kadarkoli,
kjerkoli in
kakorkoli hočeš,
srečno,
svobodno me imaš,
vso.
Marjeta Manfreda Vakar
V TVOJIH ROKAH
(San Mauro)
Mir je zavel čez pokrajino.
V tvojih rokah sem,
edinih rokah,
ki jih hočem čutit na sebi.
V tvojih rokah.
Kadarkoli,
kjerkoli in
kakorkoli hočeš,
srečno,
svobodno me imaš,
vso.
Marjeta Manfreda Vakar
Marjeta Manfreda Vakar
Zlatko,
te pozdravljam u imenu vsieh članu našega društva PoBeRe. Smo poslušali piesam, ki vemo, da ti je bla zlo par sarcu. Piesam našega kantautorija Keka, Frančeska Bernjaka. Piesam, ki je nomalo slika tvojega življenja u tielih zadnjih liet. Veliko prijatelju si si nabrau po naših beneških dolinah, kot varuh si nas gledu iz Kolovrata in pazu, da bi na zamudu nobene parložnosti za biti med nami. In, kot varuh, vemo, da boš slediu še napri naše dielo in boš in ostaneš v naših mislah do kier bo slovienska besieda tekla po naših vaseh. Zatuo, za slovo, ti bom prebrau še eno piesam našega Keka. Nai ti bo lahka naša slovienska zemlja. V mieru počivi Zlatko.
Aldo Klodič
te pozdravljam u imenu vsieh članu našega društva PoBeRe. Smo poslušali piesam, ki vemo, da ti je bla zlo par sarcu. Piesam našega kantautorija Keka, Frančeska Bernjaka. Piesam, ki je nomalo slika tvojega življenja u tielih zadnjih liet. Veliko prijatelju si si nabrau po naših beneških dolinah, kot varuh si nas gledu iz Kolovrata in pazu, da bi na zamudu nobene parložnosti za biti med nami. In, kot varuh, vemo, da boš slediu še napri naše dielo in boš in ostaneš v naših mislah do kier bo slovienska besieda tekla po naših vaseh. Zatuo, za slovo, ti bom prebrau še eno piesam našega Keka. Nai ti bo lahka naša slovienska zemlja. V mieru počivi Zlatko.
Aldo Klodič
Tebe, Zlatko
10/01/2011
Tebe, Zlatko, ki nies vic dajau naslovu tojim piesman
Mislen, de je ries,
de adan se čuje kjek posebnega notar,
ki, čelih na more zastopit,
na kako vižo mu kaže
de, morebit, na bo vic zadost cajta
za use poviedat, kar bi imeu vojo an potriebo.
Zatuo, sada zastopen zaki,
kar smo imiel naše literarne večere,
s' imeu nimar potriebo
vic cajta ku druz
an s' nimar prebieru vic pesmi,
ku 'k je bluo odločeno za usakega.
So m' jal, de donas,
po tojin, s' se za venčno pobrau
an nas use zapustiu, buj reveže,
brez tojih debelih čerjeuji,
brez tojga pozdrava,
brez tojga nasmjeha,
brez toje neskončne energije.
Upam samuo, de tenčas
te je spremljala liepa muzika, zak takuo se nies mu čut sam,
an de si utegnu še inkrat
pogledat' na uro,
za dat naslov toji zadnji piesmi.
Čelih jo na bomo mogli prebierat.
"Wish you were here"
Z Buogom.
Andreina Trusgnach
10/01/2011
Tebe, Zlatko, ki nies vic dajau naslovu tojim piesman
Mislen, de je ries,
de adan se čuje kjek posebnega notar,
ki, čelih na more zastopit,
na kako vižo mu kaže
de, morebit, na bo vic zadost cajta
za use poviedat, kar bi imeu vojo an potriebo.
Zatuo, sada zastopen zaki,
kar smo imiel naše literarne večere,
s' imeu nimar potriebo
vic cajta ku druz
an s' nimar prebieru vic pesmi,
ku 'k je bluo odločeno za usakega.
So m' jal, de donas,
po tojin, s' se za venčno pobrau
an nas use zapustiu, buj reveže,
brez tojih debelih čerjeuji,
brez tojga pozdrava,
brez tojga nasmjeha,
brez toje neskončne energije.
Upam samuo, de tenčas
te je spremljala liepa muzika, zak takuo se nies mu čut sam,
an de si utegnu še inkrat
pogledat' na uro,
za dat naslov toji zadnji piesmi.
Čelih jo na bomo mogli prebierat.
"Wish you were here"
Z Buogom.
Andreina Trusgnach
Andreina Trusgnach
Zahvala
Iskreno se zahvaljujemo za lepo izpeljano poslovitev od očeta in moža Zlatka Smrekarja članom kulturnega drušva PoBeRe, prijateljem iz zamejstva in naše strani meje, Katji Roš za organiziran literarni večer v spomin na Zlatka na Livku, Marjeti, Jožici, Mili, Ivani, Mateji…. vsem, ki ste brali poezijo, Piu za poslovilne besede, Tomažu Flajs za osebni govor in prenos žare.
Obenem se zahvaljujemo tudi PGD Kobarid, ki je poskrbela za celoten pogreb, enoti gasilcev iz Livka ter drugim enotam, ki so opravile častno stražo.
Hvala vsem, ki ste se udeležili pogreba, darovano cvetje in svečke, za tolažilne besede, vsem, ki ste se v tolikšnem številu poklonili njegovemu spominu in ga pospremili na zadnji poti.
Med vsemi mejami, ki so postavljene človeku ne glede na starost, je smrt najbolj dokončna.
Danaja, Kim in Slavica Smrekar
Iskreno se zahvaljujemo za lepo izpeljano poslovitev od očeta in moža Zlatka Smrekarja članom kulturnega drušva PoBeRe, prijateljem iz zamejstva in naše strani meje, Katji Roš za organiziran literarni večer v spomin na Zlatka na Livku, Marjeti, Jožici, Mili, Ivani, Mateji…. vsem, ki ste brali poezijo, Piu za poslovilne besede, Tomažu Flajs za osebni govor in prenos žare.
Obenem se zahvaljujemo tudi PGD Kobarid, ki je poskrbela za celoten pogreb, enoti gasilcev iz Livka ter drugim enotam, ki so opravile častno stražo.
Hvala vsem, ki ste se udeležili pogreba, darovano cvetje in svečke, za tolažilne besede, vsem, ki ste se v tolikšnem številu poklonili njegovemu spominu in ga pospremili na zadnji poti.
Med vsemi mejami, ki so postavljene človeku ne glede na starost, je smrt najbolj dokončna.
Danaja, Kim in Slavica Smrekar
Ko čas se ustavi...
Razbiti koščki ogledala,
ki so odsevali pravljične podobe,
umirajoči delčki raztelešene duše,
uničenih iluzij,
pokrpane samopodobe,
le iz nuje in brez volje,
prašni kupčki nekdanjih sanj,
čakajoč, da jih valovi usode odplaknejo
na smetišče nekega življenja,
nekih iluzij in želja,
razpadajočih v spoznanju
neizogibnosti in tragičnosti
samo ene izgubljene duše,
nedorečenosti nekega življenja,
ljubezni in sovraštva,
radosti in žalosti,
vse izgublja svoj pomen,
ko čas se ustavi...
Razbiti koščki ogledala,
ki so odsevali pravljične podobe,
umirajoči delčki raztelešene duše,
uničenih iluzij,
pokrpane samopodobe,
le iz nuje in brez volje,
prašni kupčki nekdanjih sanj,
čakajoč, da jih valovi usode odplaknejo
na smetišče nekega življenja,
nekih iluzij in želja,
razpadajočih v spoznanju
neizogibnosti in tragičnosti
samo ene izgubljene duše,
nedorečenosti nekega življenja,
ljubezni in sovraštva,
radosti in žalosti,
vse izgublja svoj pomen,
ko čas se ustavi...
ZLATKO
Kot grivo v veter
še včeraj svojo pesem je odvrgel
v zadnji sončni žarek
tam za morjem.
Danes zadnji krik.
V režo vek ujet pogled
kot, da oporo išče
in mi le čakamo,
da spet spodbode konje
in vrže stihe v nas.
Brez da bi nam segel v roko
pustil je nasmeh v oblakih.
Zdaj za robom novo pot ubira
nam neznano,
nedokončan in čisto sam.
Ana Balantič
Kot grivo v veter
še včeraj svojo pesem je odvrgel
v zadnji sončni žarek
tam za morjem.
Danes zadnji krik.
V režo vek ujet pogled
kot, da oporo išče
in mi le čakamo,
da spet spodbode konje
in vrže stihe v nas.
Brez da bi nam segel v roko
pustil je nasmeh v oblakih.
Zdaj za robom novo pot ubira
nam neznano,
nedokončan in čisto sam.
Ana Balantič
24.01.2011
KO TE NI
Dnevi polni otopelosti
se vlačijo v nos.
Življenje ne diši več
po radoživem.
Tišina je pusta.
Mir boli.
KO TE NI
Dnevi polni otopelosti
se vlačijo v nos.
Življenje ne diši več
po radoživem.
Tišina je pusta.
Mir boli.
Mir na zemlji
Sappiamo tutti che Zlatko e un cavallo pazzo
che d’estate porta il cappello di lana pesante
e d’inverno i pantaloni corti
sembra indifferente a cio che indossa
l’ho visto bere una cassa di birra
addormentarsi alle tre di pomeriggio in una vigna
e poco dopo ritornare fresco e nuovo
come se fosse appena stato in vacanza
l’ho visto recitare poesie
immerso fino alle ginocchia nell’acqua dell’Isonzo
Zlatko si perde per ore a parlare di dettagli inutili
ma sente cose che noi nemmeno immaginiamo
mi ha spedito una lettera di auguri il venti dicembre
e arrivata il ventotto gennaio
Zlatko ha un’idea del tempo tutta sua
oggi mi dice Buon Anno
e sono due settimane che e morto
Sappiamo tutti che Zlatko e un cavallo pazzo
che d’estate porta il cappello di lana pesante
e d’inverno i pantaloni corti
sembra indifferente a cio che indossa
l’ho visto bere una cassa di birra
addormentarsi alle tre di pomeriggio in una vigna
e poco dopo ritornare fresco e nuovo
come se fosse appena stato in vacanza
l’ho visto recitare poesie
immerso fino alle ginocchia nell’acqua dell’Isonzo
Zlatko si perde per ore a parlare di dettagli inutili
ma sente cose che noi nemmeno immaginiamo
mi ha spedito una lettera di auguri il venti dicembre
e arrivata il ventotto gennaio
Zlatko ha un’idea del tempo tutta sua
oggi mi dice Buon Anno
e sono due settimane che e morto
Francesco Tomada