Festival poezije Vode od vode v Kobaridu

16. julij 2011 na Kobariškem trgu


Pred dvema letoma se je začelo, s pobudo Renza Furlanija, da bi poezijo odprli, ponudili, prinesli ljudem na trge, ob jezera, v parke, lokale, javne kraje, da bi, kot je povedal pesnik in eden izmed umetniških vodij festivala, Francesco Tomada, skupaj s pesniki ne ostajala zaprta v »zlatih kletkah«  Rodil se je potujoči mednarodni festival poezije Acque di acqua (ime je dobil po multimedijskem projektu, ki sta ga že prej zasnovala Mauro Bono in Giovanni Fierro). Že tisto prvo leto 2009 je bilo del festivala z »Glasovi Soče« tudi Posočje. Letos smo se spet zbrali, v soboto, 16. julija na trgu v Kobaridu, na 18. bralni postaji. Festival, ki je letos posvečen enemu najpomembnejših osebnosti kulturnega življenja v SV Italiji, furlanskemu pesniku Lucianu Morandiniju in nosi ime po njegovi pesniški zbirki Caminando, caminando (Iti, hoditi) je in še bo prehodil dolgo pot od Cormonsa in drugih krajev Furlanije Julijske Krajine do Slovenije, Avstrije, Hrvaške pa vse tja do Češke. Skupaj z lokalnimi društvi (pri nas je to KD PoBeRe pod okriljem občinskega Kulturnega poletja v Kobaridu) ga organizirata društvi Culturaglobale Cormons in Equilibri Gorizia. Letos je posvečen furlanskemu pesniku Lucianu Morandiniju. Ko je odličen kantavtor z Bovškega Peter della Bianca, v glasbeni spremljavi svojih prijateljev, zapel, se je tudi nebo odločilo, da bo prisluhnilo.

Peter in Janoš Srdoć prihajata z Bovškega, Peter Jan iz Tolmina. V glasbi uživajo že od malega. Pred šestimi leti je Peter izdal svoj glasbeni prvenec Enajst obrazov Barda Bedlamita. Janoš je član različnih glasbenih zasedb, med njimi Presheren, Zahodno od tod, Domačica… Peter Jan je kitarist, baskitarist, trobentač, vokalist… Sodeloval je s pesnikom in kantavtorjem Petrom Andrejem in legendarnim Dragom Mlinarcem. Je tudi član skupine Eclipse, ki že dobro desetletje preigrava glasbo skupine Pink Floyd… 

Svojo poezijo so nam in naključnim obiskovalcem brali:

Meta Stergar, 12 letna nadarjena mlada pesnica iz Sužida, piše pesmi že od svojega sedmega leta, torej, odkar se je naučila pisati! Sodeluje na šolskih in drugih prireditvah, na mednarodnem natečaju Kal v poeziji, že drugo leto bere na festivalu Vode iz vode. Pesmi objavlja v šolskem časopisu in reviji Družina. Učiteljice v OŠ so opazile njen talent in na njihovo vzpodbudo ji je OŠ Kobarid  pred dvema letoma izdala tudi pesniško zbirko MOJE PRVE PESMI. Metine velike želje so: da bi se vpisala na likovno smer umetniške gimnazije v Novi Gorici, da bi živela in delala v svetu umetnosti in zelo, zelo veliko potovala. Vsem nam pa pravi, naj sanjamo,  kajti sanje so del našega življenja in naj jih zato poskušamo uresničiti. Tako zaključuje s svojo predstavitvijo: Lahko  je skala ali roža na poti sama, a pešec, ki hodi po tej poti, ni nikdar sam. Jaz vem, da bom sanje uresničila in to sama!!!

Upanje je življenje

Upanje je tisto,
ki te vodi po poti sveta.
Če nimaš upanja,
tudi življenja nimaš.

Ker upanje
je
življenje,
ker upanja
ne
zmanjka,
potem tudi življenja
ne
zmanjka.

Zato se moraš truditi,
da imaš upanje.

Darko Rutar iz Tolmina je že zgodaj vzljubil knjige in je tudi že v otroštvu kaj svojega zapisal. Pred šestimi leti se mu je življenje obrnilo na glavo, nenadoma je imel veliko časa in pesmi so kar vrele iz njega. To je bilo obdobje, v katerem jih je napisal največ. Nekatere so objavljene v skupinskih  literarnih zbirkah. Zelo rad ima naravo, ki ga s svojo lepoto vedno znova osupljala. Da bi zase in za nas ujel utrinek tega za spomin, se je oprijel video kamere in kot ljubiteljski snemalec napravil že več kot 40 filmov. Sodeluje na literarnih natečajih in branjih, predvaja filme ter je dejaven član KD PoBeRe. 

Popeljem te ...

Popeljem te
na puhaste oblake
stkanih iz sanj,
med nebom in zemljo,
med bela pobočja
razcvetenih narcis,
sladkorno peno
omamnih vonjav,
princesa boš belih širjav,
popeljem te
na drobni pesek
skrite morske obale,
med glasbo nežnih valov,
modrine morja
ki pritiska,
zaliva obalo,
pljuska in se odmika
v večnem ritmu,
med krike galebov,
v divji ples gibov.
Popeljem te
vrh visokih gora,
med skale čvrste,
med pisano gorsko cvetje,
kjer je samo nebo
še nad nama,
kjer tišina plava
med koprenami meglic.
Razgretih lic
ti dahnem poljub,
tvoje telo je
polno sladkih obljub,
kamorkoli te peljem,
povsod ujameva ritem
pritiska in umika,
uresničenih sanj
nadčutnega dotika...

Marina Cernetig iz Inštituta za slovensko kulturo iz Špietra  je srce in motor kulturnega življenja Slovencev v Videmski pokrajini in pogosta gostja v Posočju. Sodeluje na literarnih branjih in natečajih ter je dobitnica večih nagrad. Pesmi objavlja v revijah, skupinskih zbirkah in Trinkovem koledarju. Je avtorica pesniške zbirke Pa nič nie še umarlo. Poleg poezije ima rada tudi gledališče. Za predstave Beneškega gledališča, v katerem igra, prilagaja tekste in jih prevaja v beneško narečje.

Latnjak za hišo

Latnjak za hišo
klop tja pred njo.
Mašice med suhim grozdjem.
Perja suhe varjejo klop.

Mauta se drobi na tleh
ubedni žvini kruh.
Čarvje obiedajo slieme,
po skrivš obiedajo vse.

Umierat
med lahkin ardečin vietrom,
med žvižganjem ledenega vietra.
Pa ne umriet.

Umriet med viejami, ki poganjajo,
med težkimi žarki, ki potiskajo.

Vse rata, kar ima ratat.

ter trije gostje iz Gorizie:

Mila Bratina, rojena v Torinu, živi v Gorizi že od svojega drugega leta. Po izobrazbi je vzgojiteljica in dela v vrtcu. Poezijo piše že od mladih let, v slovenščini in italijanščini. Kot pogovor, o življenju, občutjih, spominih, o razhajanju med željami in usodo, iskanju zavetja… Lani ji je pri založbi Culturaglobale izšla prva pesniško zbirka Attimi di vita.

http://www.youtube.com/watch?v=zd1SRDndZLU

David Bandelj
je pesnik, literarni zgodovinar, publicist, glasbenik, zborovodja… Predava na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici. Je avtor dveh pesniških zbirk Klic iz nadzemlja in Razprti svetovi. Njegove pesmi so objavljene v revijah Mladika, Srp in drugje, vključene so tudi v antologije, kot sta denimo Znamenje in Rod lepe Vide.Za svojo poezijo je bil večkrat nagrajen. 

Opazovanja

Vse je
v poslušanju

do kod
segajo

vlakna
neopredeljivosti

nismo več
vajeni

raje stojimo
celo jutro
v vrsti

za štiri
zimske gume

tudi
če
se

svetovi
iz tišine

ne razpirajo
več

in
naša dejanja
postajajo
fiktivno
rutinizirana

odpreš garažo
pelješ avto vanjo
zapreš garažo
samo
če
bi za
trenutek
pogledal v
nebo

bi videl
presenetljivo
jasno
zvezdnato
plahto

Giovanni Fierro je pesnik, urednik, založnik ter član združenja Equilibri Gorizia. Njegove pesmi so objavljene v skupinskih in dveh samostojnih pesniških zbirkah Lasciami cosi in Il riparo che non ho. Prevedene so v furlanščino, portugalščino, hrvaščino in tudi slovenščino. Je gost mnogih branj v Italiji in Evropi. Leta 2007 je skupaj z Maurom Bonom zasnoval multimedijski projekt Acque di acqua, ki je čez dve leti prešel v istoimenski potujoči mednarodni festival poezije, katerega del, kot že rečeno, smo danes tudi mi.

Na križu

Moj Jezus Kristus je umrl pri štiriindvajsetih letih, bil je na metadonu in ni mu šlo slabo na univerzi,
poslušal je The Clash, znal se je radostiti in v žilo tudi denaturiran alkohol, pil je striktno vino in poročil se je.
Dojel je, da so lahko oči v nesoglasju z ustnicami in da, ko se razkrijejo sence, jih ni več lahko posušiti.
Moj Jezus Kristus je eksplodiral nem, skoraj deset let nazaj, na sekretih avtobusne postaje, v Gorici.
Prebral sem to dva dni kasneje na straneh Il Piccola, medtem ko sem bil na stranišču.

Dobrodošli spet drugo leto!   

Marjeta Manfreda Vakar           
2011Aqua0001
2011Aqua0002
2011Aqua0003
2011Aqua0004
2011Aqua0005
2011Aqua0006
2011Aqua0007
2011Aqua0008
2011Aqua0009
2011Aqua0010
2011Aqua0011
2011Aqua0012
2011Aqua0013