BESEDE IN ČUSTVA IZ BENEČIJE
17. september 2011, Logatec
17. september 2011, Logatec
Kako so se pesniki iz Benečije pomešali med Zelene oblake.
Kdo še ni slišal za reki Nadižo in Sočo, Beneško Slovenijo, Rezijo.
V strme bregove naslojne vasice kot golobnjaki z zvonikom na vrhu. Hiše kot preplašeni otroci stisnjene ene ob drugo kot bi jih bližina varovala pred samoto.
Včasih ni tam potekala samo namišljena meja kot danes, tudi orožje je zaropotalo na karavlah, tako za strah. Najvišja taka črta je Postaja Topolovo. Tam je umetnik celo na obcestni kamen zapisal takole:
"Nebo nima mej!"
Slovensko narečje, ki ga s sabo vlečejo, po nekaterih virih iz enajstega stoletja ali še prej, nikoli ni našlo pravega mesta. Je jezikovna pregrada, ki je še vedno prisotna in še kako boleča za slovensko manjšino onstran. Ko so se lani končno uresničile nekajletne želje letos preminulega Zlatka Smrekarja, so se povezali v KUD PO. BE. RE. Posočje, Benečija in Rezija, katerega predsednik je bil, verjetno niso pomislili, kako daleč bo segel njihov glas. Te dni je na povabilo Zelenih oblakov segel celo na Notranjsko, na logaško stran.
"Kakuo je bla huda tista črta, usega, pa no malo", smo slišali iz njihovih zapiskov, ki so jih pripravili za ta večer: Aldo Clodig, Margerita Trusgnach, Marina Cernetig, Adreina Trusgnach in Claudia Salamant. Prva postaja tega srečanja pa je bil popoldanski sprejem v Hotedršici, kjer so si gostje pod vodstvom Francke Čuk najprej ogledali znamenitosti: Tomažinov mlin postavljen nad kraškim breznom, Gregorčkovo črno kuhinjo preurejeno v muzej, zemljanke ali kašče, ki so sezidane iz kamna in vkopane v zemljo in nedaleč stran zbirko starih predmetov Romane Pivk, ki izvirajo večinoma iz okolice vasi. Ogled se je končal v gostilni pri Turku, kjer je ob odlični postrežbi predsednica Zelenih oblakov Branka Novak, zamejskim gostom odstrla zaveso tudi našega literarnega delovanja. Od tam se je karavana literatov preselila v dvorano Tabor v Logatec.
Po nagovoru župana gospoda Berta Menarta, je članica našega društva Bojana Levinger predstavila ostale člane Zelenih oblakov skozi njihovo pisanje. Vmes smo srkali slovenske ljudske biserčke mlade citrarke Urše Rožmanc. Za cvet na torti sem dodala nekaj misli Zlatka Smrekarja, ki je bil tako čustveno navezan na njihovo deželo in jezik.
Tam, kjer se vije reka, poteptani ljudje čakajo kapitana, da požene ladjo. Nasedlo ladjo, ladjo, ki gleda v nebo in čaka nekoga, da jo splavi. Ure borb so mimo. Samo zaplavaj, kruh je lačen ust. Usta bi pisala, ogorčena nad tem, kar se dogaja.
Iz njihovih narečnih pesmi in razmišljanj Alda Clodiga, smo ta večer slišali otožen klic po obstoju maternega jezika, ki ga morajo, čeprav so ure borb mimo, znova in znova ponavljati v svoji domovini. "Besede in čustva iz Benečije bodo še dolgo v nas!" so zatrjevali poslušalci, gospod župan pa je naše goste popeljal še na logaško fešto.
Hvala dragi Benečani, da ste nam s svojo blagozvočno govorico priredili čudovit in nepozaben literarni večer in upam, še kdaj nasvidenje.
Ana Balantič
Kdo še ni slišal za reki Nadižo in Sočo, Beneško Slovenijo, Rezijo.
V strme bregove naslojne vasice kot golobnjaki z zvonikom na vrhu. Hiše kot preplašeni otroci stisnjene ene ob drugo kot bi jih bližina varovala pred samoto.
Včasih ni tam potekala samo namišljena meja kot danes, tudi orožje je zaropotalo na karavlah, tako za strah. Najvišja taka črta je Postaja Topolovo. Tam je umetnik celo na obcestni kamen zapisal takole:
"Nebo nima mej!"
Slovensko narečje, ki ga s sabo vlečejo, po nekaterih virih iz enajstega stoletja ali še prej, nikoli ni našlo pravega mesta. Je jezikovna pregrada, ki je še vedno prisotna in še kako boleča za slovensko manjšino onstran. Ko so se lani končno uresničile nekajletne želje letos preminulega Zlatka Smrekarja, so se povezali v KUD PO. BE. RE. Posočje, Benečija in Rezija, katerega predsednik je bil, verjetno niso pomislili, kako daleč bo segel njihov glas. Te dni je na povabilo Zelenih oblakov segel celo na Notranjsko, na logaško stran.
"Kakuo je bla huda tista črta, usega, pa no malo", smo slišali iz njihovih zapiskov, ki so jih pripravili za ta večer: Aldo Clodig, Margerita Trusgnach, Marina Cernetig, Adreina Trusgnach in Claudia Salamant. Prva postaja tega srečanja pa je bil popoldanski sprejem v Hotedršici, kjer so si gostje pod vodstvom Francke Čuk najprej ogledali znamenitosti: Tomažinov mlin postavljen nad kraškim breznom, Gregorčkovo črno kuhinjo preurejeno v muzej, zemljanke ali kašče, ki so sezidane iz kamna in vkopane v zemljo in nedaleč stran zbirko starih predmetov Romane Pivk, ki izvirajo večinoma iz okolice vasi. Ogled se je končal v gostilni pri Turku, kjer je ob odlični postrežbi predsednica Zelenih oblakov Branka Novak, zamejskim gostom odstrla zaveso tudi našega literarnega delovanja. Od tam se je karavana literatov preselila v dvorano Tabor v Logatec.
Po nagovoru župana gospoda Berta Menarta, je članica našega društva Bojana Levinger predstavila ostale člane Zelenih oblakov skozi njihovo pisanje. Vmes smo srkali slovenske ljudske biserčke mlade citrarke Urše Rožmanc. Za cvet na torti sem dodala nekaj misli Zlatka Smrekarja, ki je bil tako čustveno navezan na njihovo deželo in jezik.
Tam, kjer se vije reka, poteptani ljudje čakajo kapitana, da požene ladjo. Nasedlo ladjo, ladjo, ki gleda v nebo in čaka nekoga, da jo splavi. Ure borb so mimo. Samo zaplavaj, kruh je lačen ust. Usta bi pisala, ogorčena nad tem, kar se dogaja.
Iz njihovih narečnih pesmi in razmišljanj Alda Clodiga, smo ta večer slišali otožen klic po obstoju maternega jezika, ki ga morajo, čeprav so ure borb mimo, znova in znova ponavljati v svoji domovini. "Besede in čustva iz Benečije bodo še dolgo v nas!" so zatrjevali poslušalci, gospod župan pa je naše goste popeljal še na logaško fešto.
Hvala dragi Benečani, da ste nam s svojo blagozvočno govorico priredili čudovit in nepozaben literarni večer in upam, še kdaj nasvidenje.
Ana Balantič
|
|
|
|
|
||
|
|
||
|
|
||
|
|
||
|
|
|
|
|
PRIDEJO PONOČ
Te čejo stuort umriet,
Benečija, san zastopila.
Mislejo, de na ušafajo obednega zbujenega,
kar pridejo ponoč, ku tatje,
pa mi bomo sred vasi,
zapiejemo na moč tiste piesmi,
ki so nas učil te star.
Bomo piel, an oni pridejo s škarjon
za nan odriezat jizik,
pa piesmi bojo že gu luhtu,
vesoké vesoké,
zbudjo vse judi na sviete,
vsi jih bojo čul an za tiste
na bojo mogle vič umriet
(Andreina Trusgnach: Pridejo ponoč)
|
SVET V TOJIH OČEH
Ljubezen je
muorje v tojih očeh
starme skale
tihe plaže
visoki valovi
bogat poln vir
majhani žarki svetijo
v globočini.
Ljubezen je
visok breg,
ki tika nebo
kreuljiste stazice
hadne hosti
potoki an jezera.
Ljubezen je
luč sveta
v tojih očeh.
(Claudia Salamant: Svet v tvojih očeh)
|
|
BENEŠKA VIČER
Kuo tiho prihaja
beneška vicer,
kar sonce za goro
umori se pocas
an magle vžiga,
de nebo se lašci,
potiska vse h kraju,
naj mierno zaspi.
Kuo krasno jo pieje
ponocni slavic,
buj tiho odguarja
v trave staržic,
paržigajo po bregu
se vasne luci,
buskalce že migajo
an nuoc se nardi.
Smehe se igra luna
s crno maglo
an zbuja duhuorja,
ki krule gu njo.
zvezde se pokažejo
iz deleca, pocas,
dvie pa so padle
na tvoj obraz.
(Aldo Clodig: Beneška vičer)
|
LATNJAK ZA HIŠO
Latnjak za hišo
klop ta pred njo.
Mašice med suhim grozdjem.
Perja suhe varjejo klop.
Mauta se drobi na tleh
ubedni žvini kruh.
Čarvje obiedajo slieme,
po skrivš obiedajo vse.
Umierat
med lahkin ardečin vietrom,
med žvižganjem ledenega vietra.
Pa ne umriet.
Umierat med viejami, ki poganjajo,
med težkimi žarki, ki potiskajo.
Vse rata, kar ima ratat.
(Marina Cernetig: Latnjak za hišo)
|
